27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta.
Beseda holokavst prihaja iz stare grščine in pomeni “popolni sežig”. Z njo danes označujemo poskus popolnega uničenja judovskega ljudstva, ki so si ga zastavili Nemci pod vodstvom nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja. Zato lahko rečemo, da se 27. januarja najbolj spominjamo, kam lahko pripeljeta človeška norost in hudobija. V holokavstu je namreč življenje izgubilo okoli šest milijonov Judov iz vse Evrope.
Zakaj so se nacisti tako zelo “spravili” na Jude? Seveda so množično pobijali še druge skupine prebivalstva, recimo Rome, homoseksualce in tudi Slovane. Toda Judje so imeli smolo, da so bili v Evropi stoletja dolgo skoraj edini prebivalci, ki so se že navzven močno ločili od vseh drugih. Namesto nedelje so praznovali soboto, niso uživali svinjine, moški so bili obrezani. Holokavst v najhujši obliki se je začel, ko so Nemci osvojili Poljsko in dele tedanje Sovjetske zveze. Tam je živelo daleč največ Judov. Te so najprej prisilili, da so živeli v bistveno premajhnih mestnih četrtih, ki jim pravimo geto. Nazadnje so jih poslali v koncentracijska taborišča, kjer so močnejše poslali na prisilno delo v nemogočih razmerah. Šibkejše so takoj ob prihodu poslali v smrt. Uradno so jih poslali na tuširanje, v resnici pa so jih umorili s plinom. Mrtve so sežgali v krematoriju, da bi za njimi zabrisali vse sledi.
Da se te grozote nikoli ne bi ponovile je prav, da se o tem odprto govori in z dejstvi seznanja mlade. Na naši šoli na ta dan pripravimo kratko proslavo po šolskem radiu, bolj poglobljeno pa o omenjeni temi razmišljajo devetošolci, ki so pripravili zanimive PPT predstavitve in pisali pisma, kot bi bili eni izmed taboriščnikov. Pripravili smo tudi razstavo.
Besedilo: Nataša Maver Šoba