DOMOVINI
(B. Ipavec/J. Razlag)
Bodi zdrava domovina,
mili moj slovenski kraj!
Ti prekrasna, ti edina,
Meni zemeljski si raj!
Tuje šege, tuja ljudstva,
so prijat’li, bratje ne,
slava le, slovansko čustvo
srce moje veseli.
Primi celov, zemlja mila,
primi srce moje v dar,
da bi vedno matka bila,
nepozabljena nikdar!
Domovina je širši dom, dežela, v kateri smo se rodili in v njej prebivamo. Domovino povezujemo z narodom in s prvim jezikom (materinščino). Domovinska zavest vključuje občutek pripadnosti narodu in jeziku ter prizadevanja, da to dvoje ohranjamo kot vrednoti, ki so ju gojili naši predniki, zato jo opredeljujemo tudi kot narodno zavest. V obdobjih, ko so bili Slovenci politično nesamostojni in ogroženi, so prav naši besedni umetniki vzbujali in utrjevali narodno zavest sodobnikov. S svojimi deli, posvečenimi domovini, pa so vplivali tudi na poznejše generacije. Domovinska tematika je imela poleg narodne tudi pokrajinsko in jezikovno razsežnost: v naši književnosti so pogosti motivi navezanosti na domačo pokrajino in na vso slovensko deželo, v njej je večkrat izražen spoštljiv odnos do materinščine. Slovenski jezik se je kljub slabim okoliščinam ohranjal in razvijal prav po zaslugi naših pesnikov, pisateljev in dramatikov. Zaradi trenutnih negotovih časov je vsaj tako, če ne še veliko bolj, pomembno, da se zavedamo svoje narodne identitete.
Spomnimo se še našega naslednjega velikana Ivana Cankarja, ki je v svojem delu Kurent zapisal:
“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: Tod bodo živeli veseli ljudje!‘”
Četudi je pogosto prezirana in zaničevana, je domovina bila in bo tudi v prihodnje navdih mnogim. Prav je, da se kot prvih v vrsti ostalih spomnimo dogodkov decembra leta 1990. Ozemlje današnje Republike Slovenije je bilo vključeno v državo Jugoslavijo, ki jo je sestavljalo šest republik: Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija. Slovenci so bili nad skupno državo razočarani, saj so si želeli več pravic in bolj demokratično upravljanje države. Zato so se politiki ob močnem sodelovanju civilne družbe odločili za osamosvojitev oziroma za odcepitev Slovenije od skupne države Jugoslavije. Dogovorili so se, da bodo o tem, ali naj bo Slovenija samostojna ali ne, odločali njeni državljani.
Slovenija, moj dom
brez mej, ker nosim te s seboj!
Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam je Slovenija.
23. decembra 1990 je na območju današnje Republike Slovenije potekal plebiscit ali ljudsko glasovanje o osamosvojitvi. Slovenci so se odločali o vprašanju: »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil zelo obiskan, saj se ga je udeležilo kar 93,2 % Slovencev. 88,5 % vseh volilnih upravičencev, ki so glasovali, se je odločilo ZA samostojno in neodvisno državo. (VIR: http://zgodovina.si/glas-javnosti-za-slovensko-osamosvojitev-plebiscit-1990/)
Rezultati so bili znani tri dni kasneje, 26. decembra, ki je danes državni praznik. Slovenci smo odločitev na plebiscitu udejanjili 25. junija 1991 z razglasitvijo samostojne države. Večina drugih republik znotraj Jugoslavije in predvsem vodilni v Jugoslaviji se sprva niso strinjale, zato je sledila desetdnevna vojna za osamosvojitev.
Dan samostojnosti in enotnosti je državni praznik v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo 26. decembra in je dela prost dan. Do septembra 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih na pobudo takratne opozicijske stranke Socialni demokrati dopolnili z besedo enotnost, saj naj bi ob plebiscitu Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini. (VIR: https://www.rfantasy.si/42239)
V MENI BIJE SLOVENSKO SRCE
(G. Rijavec/I. Pirkovič)
Nismo veliki, bolj malo nas je,
vendar smo pridni in dobri ljudje,
našo deželo in ves ta naš rod,
ljubimo srčno, ne gremo od tod.
Človek kar nekaj ljubezni ima,
vsaka od njih kdaj po svoje je šla,
le domovina nikoli ne bo,
ti pomahala v bridko slovo.
V meni bije slovensko srce,
objema morje, objema gore,
ko se trobojnica dvigne nad vse,
v meni bije slovensko srce.
Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,
belo, modro, rdeče za nas,
belo, modro, rdeče za nas.
Zaključimo s sloganom, ki je prav tako zaznamoval takratno dogajanje in je slogan, ki bo večno ostal v naših srcih:
»ZBRALI SMO POGUM.«
Zbrali: Nataša Maver Šoba in Tatjana Ajd Krampl
